CELJE – KNEŽJE MESTO

Prva naselbina se je pojavila v času halštatske kulture. Za časa Keltov in starogrških zgodovinarjev je bil kraj znan kot Keleja (Keleia), kar v starem keltskem jeziku pomeni zaklonišče ali zavetišče. V 1. stoletju pr. n. št. se je razvilo močno keltsko naselje, kjer so kovali noriški denar.

Leta 15 pr. n. št. so naselbino osvojili Rimljani in jo poimenovali Celeia (Civitas Celeia). Mestne pravice je pod imenom municipium Claudia Celeia dobilo leta 45, med vladavino rimskega cesarja Klavdija.

 

 

Ohranjeni napisi navajajo, da je bila antična Celeia bogato in gosto naseljeno mesto, zavarovano z obzidjem in stolpi, z večnadstropnimi palačami, širokimi trgi in ulicami. Klicali so jo »mala« ali »druga Troja« – Troia secunda. Celeia je kmalu postala ena od najbolj cvetočih rimskih kolonij. Celeio je Konstantin I. Veliki (272–337) okoli leta 320 pripojil Ogleju. V srednjem veku se mesto prvič omenja pod imenom Cylie (v Admontovem letopisu, napisanem v času med letoma 1122 in 1137), kot sedež mejnega grofa.

Mestne pravice je Celje dobilo 11. aprila 1451, z ukazom Celjskega grofa Friderika II. Po izumrtju Celjskih grofov so mesto prevzeli Habsburžani. Začelo se je hitro razvijati v obrtniško in trgovsko središče.

Leta 1867 je po porazu Avstrije v avstrijsko-pruski vojni mesto postalo del Avstro-Ogrske.